Financiranje nevladnih organizacij in grožnje z ukinitvijo: "Državne dotacije niso vbogajme"

V Sloveniji deluje več kot 27.300 nevladnih organizacij, ki so pomemben del družbe. Izvajajo osebno asistenco, programe za starejše, nudijo podporo žrtvam nasilja, pripravljajo mladinske, kulturne in športne programe, sodelujejo pri zaščiti in reševanju ...

Gre za konkretne storitve, ki jih ljudje uporabljajo vsak dan. Pogosto pa se, še posebej v predvolilnem času, izpostavlja njihovo financiranje. Koliko sredstev za svoje delovanje prejmejo od države in koliko od drugod? Koliko so možnosti za njihovo delovanje odvisne od tega, kdo je na oblasti?

O tem smo se pogovarjali z direktorjem Centra nevladnih organizacij Slovenije (CNVOS) Goranom Forbicijem.

Kako se nevladne organizacije financirajo in koliko denarja dobijo od države?

V Sloveniji deluje več kot 27.300 nevladnih organizacij. Skupaj so v letu 2024, za katero so na voljo zadnji podatki, ustvarile nekaj več kot 1,4 milijarde evrov prihodkov. Od tega je bilo 648 milijonov evrov javnih sredstev, kar predstavlja približno 45 odstotkov vseh prihodkov sektorja. To pomeni, da več kot polovica sredstev prihaja iz drugih virov – članarin, donacij posameznikov in podjetij, sponzorstev, prihodkov od lastne dejavnosti ter evropskih in drugih mednarodnih projektov. Podobno velja za pretekla leta in verjetno tudi za prihodnja.

Med javnimi sredstvi je nekaj čez 50 odstotkov vladnih sredstev, to je sredstev, ki jih za različne storitve in programe nevladnih organizacij namenijo ministrstva. Ostala javna sredstva namenjajo občine in različni drugi proračunski uporabniki. Lani, v 2025, je bilo vladnih dotacij za 395 milijonov evrov. Od tega jih je bilo 220 milijonov oziroma 55 odstotkov, namenjenih za izvajanje osebne asistence.

Programi osebne asistence zadnjih pet let prejmejo večinski delež javnega financiranja nevladnih organizacij s strani ministrstev. Druga področja z večjimi deleži pri vladnem financiranju so socialno varstvo (30 milijonov evrov), gasilstvo ter programi zaščite in reševanja (20 milijonov evrov), zasebno osnovno in srednje šolstvo (30 milijonov evrov), zdravstvena preventiva (13 milijonov evrov), šport in turizem (17 milijonov evrov) ter kultura (9 milijonov evrov).

Predvsem pa poudarjam, da državne dotacije nevladnim organizacijam niso nobena darila ali vbogajme. Prejmejo jih za opravljanje dejavnosti in storitev, ki jih nudijo državljanom in občanom. Z drugimi besedami – z dotacijo država ali občina za prebivalce ali družbene skupine naroči, plača in zagotavlja kakšno socialnovarstveno storitev, zagotovi šolanje naših otrok v Zavodu sv. Stanislava, omogoči kulturno predstavo v kakšni vasi ali pa požarno varnost v naših naseljih. Tako kot darilo ali vbogajme ni denar, ki ga Kolektor prejme od države za izgradnjo hitre ceste.

Hkrati nevladni sektor ni enoten blok. Velik del organizacij, zlasti manjših društev, deluje skoraj izključno na prostovoljski osnovi in z minimalnimi prihodki. Približno 86 odstotkov organizacij ima manj kot 50.000 evrov letnih prihodkov, skoraj 16 odstotkov pa je praktično brez prihodkov.

Omenili ste osebno asistenco, ki med nevladnimi organizacijami dobi največ javnih sredstev. Kako je to področje urejeno? Ali ni pomoč invalidom javna storitev, ki naj bi jo zagotavljala država?

Osebna asistenca je zakonsko določena (javna) pravica, urejena z zakonom o osebni asistenci. Gre za podporo ljudem, ki zaradi invalidnosti v vsakdanjem življenju potrebujejo pomoč drugega. Osebno asistenco financira država, izvajajo pa nevladne organizacije.

Državne institucije znajo kot vsi veliki sistemi pogosto biti precej rigidne. Praviloma niso hitro prilagodljive, manj so inovativne, en recept praviloma velja za vse. Kar ima svoje prednosti, a tudi pomanjkljivosti. Zato se na področjih, kot sta socialno ali invalidsko varstvo, država pogosto obrne na nevladnike.

Potrebe uporabnikov so tam zelo različne, tudi njihove življenjske situacije, zato jih lažje pokrijejo in oskrbijo nevladniki s svojimi fleksibilnimi strukturami in individualnimi pristopi.

V letu 2025 so organizacije iz naslova osebne asistence prejele približno 220 milijonov evrov, kar predstavlja približno tretjino vseh javnih sredstev, namenjenih nevladnemu sektorju. Ta sredstva niso splošna dotacija organizacijam, temveč plačilo za konkretno, zakonsko določeno storitev za konkretne uporabnike.

Koliko je v nevladnih organizacijah prostovoljcev in koliko je zaposlenih? Od česa je odvisna njihova plača?

V nevladnem sektorju je zaposlenih približno 13.400 ljudi. Ker spadajo v zasebni sektor, je njihova plača podobno kot pri podjetjih odvisna od uspešnosti poslovanja. Nikomur ni vnaprej zagotovljena, temveč je odvisna od uspešnosti na javnih domačih in evropskih razpisih in naročilih, prodaje izdelkov in storitev uporabnikom, pridobivanja članov in članarin.

Sicer pa v nevladnem sektorju prevladuje prostovoljstvo. Prostovoljcev je skoraj dvajsetkrat več kot zaposlenih. V letu 2024 je bilo v nevladnih organizacijah aktivnih več kot 200.000 prostovoljcev, ki so opravili več kot 8,5 milijona ur prostovoljskega dela. Ocenjena vrednost tega dela presega 84 milijonov evrov. Več kot 90 odstotkov organizacij temelji pretežno ali izključno na prostovoljskem delu.

Nekateri politiki napovedujejo ukinjanje financiranja nekaterih nevladnih organizacij iz proračuna. V kolikšnem deležu so NVO izpostavljene (samo)volji oblasti? Katere bi bile najbolj na udaru?

Na ravni celotnega sektorja javna sredstva predstavljajo manj kot polovico prihodkov. Vendar pa je odvisnost zelo različna med posameznimi organizacijami. Tiste, ki izvajajo javno financirane programe – denimo na področju socialnega varstva, invalidskega varstva, mladinskega dela ali kulture –, so pogosto bolj odvisne od proračunskih sredstev, saj izvajajo storitve, ki jih država naroča in sofinancira.

Če bi se javno financiranje bistveno zmanjšalo ali ukinilo, bi bile najbolj prizadete organizacije, ki izvajajo storitve za ranljive skupine – osebno asistenco, programe za starejše, podporo žrtvam nasilja, mladinske programe, nekatere kulturne in športne programe ter zaščito in reševanje. To niso abstraktne strukture, temveč konkretne storitve, ki jih ljudje uporabljajo vsak dan.

Ob tem velja poudariti, da so med nevladnimi organizacijami tudi gasilska društva, športni klubi, planinska in kulturna društva, organizacije bolnikov, humanitarne organizacije in številne druge lokalne pobude. Nevladne organizacije so prisotne v vsaki občini in so pogosto prve tam, kjer sistem ne doseže vseh ljudi.

Vseeno je treba biti natančen: slovenska desnica ne grozi nevladnim organizacijam nasploh, temveč tistim, ki gledajo politiki in politikom pod prste. Očitno mislijo, da bi nad njimi smelo biti samo modro nebo. V isti sapi namreč grozijo tudi protikorupcijski komisiji, informacijski pooblaščenki, varuhu človekovih pravic in sodstvu. Se pravi vsem, ki skupaj z nevladniki bdijo nad oblastnimi napakami in zlorabami in pazijo, da nam ne ugrabijo države.

Med nevladniki sta tarča predvsem Inštitut 8. marec in koalicija Glas ljudstva. Oba sta med najvztrajnejšimi in najglasnejšimi kritiki dela sedanje vlade. In sta bila tudi med najglasnejšimi kritiki prejšnje vlade Janeza Janše. Vseeno pa je njuna poanta, da niso vsi politiki in vse politične stranke iste. Eni znajo s kritiko živeti in razumejo, da nobena oblast ni odporna proti napakam in zlorabam ter da zato potrebujemo neodvisni zunanji nadzor in aktivno civilno družbo. Drugi so obsedeni s svojo nezmotljivostjo, ne bi nikomur odgovarjali in bi zatrli vsako kritiko. Ter vsem razen politikom prepovedali ukvarjanje s politiko. Takšni pogledi so seveda globoko anahronistični. Politika je v osnovi odločanje o pravilih, po katerih bomo skupaj živeli. Je odločanje o tem, kam bomo namenili denar, ki ga skupaj zberemo z davki. Zato je politika stvar vseh in se tiče čisto vsakega od nas. Vsak od nas financira državo. In vsi moramo živeti po pravilih, ki v njej veljajo. Vsak ima zato pravico, da pove nekaj o tem.